“Oh, to je zelo resno, resnično zelo resno. Slišala sem že za takšne primere, vendar nikoli nisem sam videla kakšnega v celem svojem … svojem… er, skozi svoje ogromne izkušnje.”
“Uau,” je rekel Den, “Oče je postal Pee Pob, vampir? Čakajte, da povem prijateljem! Heng - Pee Pob! To je fantastično!”
“Bo kmalu umrl?” je vprašala Din.
“Pokušamo ga rešiti, Din, naredili bomo vse, kar lahko, ampak to pomeni, da ne smete nikomur povedati. Den! Razumeš? Nikomur, prav nikomur, ti neumen fant!
“Si prepričana, da je ta fant Lee, Wan?” Z obtožujočim pogledom je ošvrknila Wan, kje se ji je namrščila nazaj s toliko nespoštovanja, kot ga je premogla do stare ženice, ki je ravnokar rešila življenje njenega umirajočega moža.
“Torej, tako je. To so vaše možnosti. Nazadnje je odločitev vaša – vseh štirih – saj boste vi morali priskrbeti ‘zdravilo’ in Heng ga bo moral jemati ves preostanek življenja, saj za to stanje ne obstaja zdravilo.”
Da si je dovolila nasloniti se na enega izmed strešnih podpornikov in zaprla oči kot bi zapirala knjigo ter zaključila sejo. Družina jo je pogledala, nato so pogledali drug drugega, sprašujoč se, kako se bodo izvlekli iz tega.
Medtem, ko je tetka Da delovala kot da je transu ali celo v snu, so ostali trije razpravljali o tem, kaj bi naj bil njihov naslednji korak.
“Torej,” je rekla Wan, “od lokalcev ne moremo dobiti prav veliko krvi, kajne? Večina njih ti ne bi dala strjen hladen rižev puding, kaj šele pol litra svoje krvi in ne moremo si privoščiti, da bi jo od njih kupili.”
“Lahko bi zajeli turiste in jim izcedili kri v steklenice in jih nato shranili v hladilniku…” je rekel Den.
“Sem ne prihaja ravno veliko turistov, mar ne, Den?” je rekla njegova mati in razdraženo cmoknila.
“Lahko bi poskusili s koktejlom krvi različnih živali in vsak od nas bi lahko daroval pol litra krvi mesečno,” je dodala Din.
“Mmm, ne vem, koliko krvi lahko človek daruje letno, vendar mi 6 litrov zveni veliko – vsekakor lepa misel, draga.”
“Morda bi bili nekateri člani širše družine pripravljeni darovati nekaj krvi vsake toliko, vajin oče je tukaj kar precej priljubljen…”
“Lahko bi ponudili odkup vse krvi preminulih ljudi,” je predlagal Den.
“Ljubi, mislim, da je potrebno kri izčrpati iz telesa preden umre, namreč, ko se srce ustavi, je ni več mogoče izčrpati.”
“Lahko bi jih obesili za noge in jim namestili pipo na vrat … ali na srce … ali oboje?”
“Če prav razumem, torej predlagaš, da ko nekomu umre njegova ljuba mati, odhitimo tja preden se ohladi in vprašamo, če jo lahko obesimo za noge in ji izčrpamo kri v vedro, da bi jo lahko tvoj oče kasneje popil, hm?
“Kako bi misliš, da bi se to izteklo?”
“Lahko bi se ponudili, da je vzamemo nekaj pred tem…”
“Niti ne poskusi predlagati kaj tako podlega in neumnega!”
“Kaj pa dojenčki… Morda pa ne, hm?” je dejal Den in potem utihnil, saj so bili vsi njegovi predlogi doslej zavrnjeni.
“Torej, če povzamemo, doslej smo našli dve rešitvi, prvič, da zberemo kri članov družine in drugič, da naredimo koktejl iz živalske krvi, in za nobeno od možnosti nismo prepričani, da bo delovala.
“Še kaj?”
“Lahko bi … ne, morda pa ne…” je rekel Den.
“Daj no, zini že, pa naj bo neumno ali ne,” je rekla mati, “obupani smo in moramo vzeti v ozir vse možnosti.”
“Torej, lahko bi postal musliman… Tako bi lahko imel štiri žene in tako bi imeli še štiri darovalce krvi… in če bi, denimo, vsaka imela štiri otroke, potem bi to pomenilo šestnajst darovalcev in…”
“Da, prav, Den, hvala za to! Zdaj mi je žal, da sem vprašala… Naslednje, kar boš predlagal, bo verjetno, naj se tvoja sestra začne prodajati in naj vsakič zaračuna liter krvi!”
Din je močno zardel ob sami pomisli in bil je precej šokiran nad tem, da je mati to sploh izgovorila, vendar je Den zamišljeno kimal, vse dokler ga Wan ni brcnila.
“Če prav razumem, imamo še dve težavi, o katerih še sploh nismo razmišljali,” je rekla Din.
“Tetka Da je rekla, da se mora oče dejansko strinjati z našim načrtom, navsezadnje bo on to pil in nekaj rabimo za jutri.”
“Morda lahko za jutri uporabimo mlečni napitek iz kozje krvi, saj je bil očetu bolj všeč kot okus kokoši, ampak da, prav imaš, kmalu se bomo morali domisliti česa trajnejšega. Lahko vprašamo tetko kasneje, kaj meni o tem. Kar se tiče vajinega očeta, bo pač moral jesti, kar mu damo in biti za to hvaležen, dokler si ne opomore dovolj, da bo lahko sam skrbel za svoja prehranska dopolnila, sem pa prepričana, da bi bil hvaležen, da si mislila nanj.”
Medtem, ko so se oni trije za nekaj minut prepustili svojim mislim, se je Da ‘zbudila’.
“Vam je uspelo domisliti se česa novega, ali naj jaz naštejem rešitve?”
“Ne, tetka,” je priznala Wan, “Den je imel nekaj domiselnih idej, ki niso ravno izvedljive. Na žalost, so nam ostali zgolj predlogi, ki si nam jih dala pred nekaj urami.”
“Da, tako sem tudi mislila, da boste to rekli, vendar, če sem popolnoma iskrena, ne gre za reševanje preproste težave. Tudi jaz nisem prišla do ničesar v svojih meditacijah, vendar je že precej pozno in postala sem utrujena, tako da bi prosila enega od vaju otrok, da me zapelje domov, da lahko vsi skupaj to prespimo?”
Čakali so Dena, da se vrne, da bi lahko nekaj prigriznili, obšli so živali, se v izmenah stuširali in preživeli skupaj še zadnjih nekaj trenutkov dneva preden so se zgodaj odpravili spat, saj so bili vsi čustveno izčrpani. Vendar je bila dejanska resnica ta, da nihče izmed njih ni želel iti gor sam, medtem ko je zgoraj vampir, tako da jim je bilo ljubše, da gredo vsi skupaj.
Wan ni želela niti spati z njim, vendar je čutila dolžnost, tako da je, kot najstarejša, s svečo v roki utirala pot otrokoma, ki sta se tresla skrivajoč za njo
Ustavili so se ob zakonski postelji in strmeli. Heng je sedel vzravnano v postelji, njegova bleda koža in koralno rdeče oči so se svetili v temi.
“Dober večer, družina!” je spregovoril z nizkim, mrtvaškim glasom.
Oni trije so zlezli v svoje postelje, vendar niso umaknili pogleda s Henga, ki se ni niti za trenutek premaknil, le strmel je predse.
1 3 PEE POB HENG
Ko so se zjutraj zbudili, po tem ko so končno zaspali zaradi izčrpanosti, je bil Heng popolnoma pokrit z odejami in blazino čez glavo.
Vsi so vstali in šli dol takoj ko so lahko, pri čemur so hitro smuknili mimo njegove postelje.
“Uau, mati, si videla očeta sinoči?” je vprašal Den. “Njegove oči in njegova svetla koža so osvetlili prostor, ampak to so bile njegove oči, mar niso? Včasih so bile črne na belem kot naše, sedaj so pa rdeče na rozem… Zagotovo je to tako zaradi vse tiste krvi, predvidevam vsaj.”
“Ne vem, dragi moj, ampak predvidevam, da imaš prav. Se spomniš, kako je tvoja tetka dobila kri?”
“Da, mati, vendar jo bo bom vzel drugemu kozlu, da si lahko prejšnji opomore?”
“Da, dobra zamisel, Den. Vsak dan uporabi drugega kozla za kri, Din pa lahko še naprej sledi svoji običajni molzni rutini. Zaenkrat naj bo vse kozje mleko za tvojega očeta, prav? On ga precej bolj potrebuje kot mi in ne želimo, da postane lačen sredi noči, mar ne?”
“Ne, mati, zagotovo ne! Sinoči sem potreboval celo večnost, da sem lahko zaspal. Na smrt me je bilo strah, da se bo oče pričel sprehajati naokrog, da bo morda šel iskat kaj za pojest - ali koga.”
“Zaenkrat naj te ne skrbijo takšne stvari, Den. Bližje sem kot ti, tako da se bo najprej spravil name, vendar, če zagledaš v njegovi postelji zgubano, brezkrvno gmoto kože, pojdi ven. Enako velja, če nekega jutra zagledaš četvero rdečih oči, ki strmijo vate izza našega komarnika.”
