Naprava za žar je bila preprosta, vendar učinkovita. To je bila kovinska ‘posoda’, podobna starinskemu ožemalniku pomaranč. Korito je bilo napolnjeno z vodo za kuhanje zelenjave in riževih rezancev, vrh pa za pečenje mesa na žaru. Posledično je vsak pripravljal svoj obrok in napolnil korito za ostale, tako da je to še vedno bil skupen obrok.
Ko je Da prispela, ustrezno ne zgodaj, ob deset čez sedem, je Wan poslala Din iskat meso iz hladilnika pod hišo. Ko je bila na deset metrov do mize, je Heng spet ‘oživel’, pri čemer mu je nos trzal.
“Mmm, mlečni napitek!”
“Ne, Heng, mlečni napitek pozneje, sedaj dobiš kozličji kotlet.”
“Mmm, kozličji kotlet, čudovito, srednje surov…”
Da je bila fascinirana in je v mislih delala beležke.
Ko je Wan položila meso na žar, je Heng snel očala, da bi si bolje ogledal hitro bledečo svetlobo. Oči so mu se svetile kot ognjeno rdeča svetilnika, zaradi česar sta otroka trepetala od strahu in nerazumevanja.
Vsak tam bi rekel, da kuhana zelenjava in meso čudovito dišijo, vendar je bil Heng tisti, ki je prvi spregovoril.
“Kozliček sedaj čudovito diši! Ne zažgi krvi. Heng želi meso srednje surovo… brez zelenjave, grozno smrdi.”
“Da, Heng, vem, srednje surov, vendar ne surov. Ta je še zmeraj surov, moral boš počakati še nekaj minut.”
“Ne, Mud, takšnega bom jedel. Sedaj tako lepo diši, vendar iz minute v minute se manj voha. Svojega želim sedaj.”
“Prav, Heng, naj bo po tvoje. Hočeš nekaj zelenjave s tvojimi kotleti ali nekaj rezancev?”
“Ne, samo meso, hočem zajca, ne zajčjo hrano.”
Wan je vzela z ognja dva kotleta, postavila enega na krožnik za Henga in mu ga vročila.
“Tukaj imaš, Paw, ampak meni izgleda še zmeraj strašno krvav. Zmeraj si jedel meso dobro pečeno kot mi ostali.”
Heng je vzel krožnik, ga približal nosu in ga povohal, pri čemur mu je nos trzal kakor zajcu. Potem je krožnik položil v svoje naročje, vzel majhen kotlet z obema rokama in ga ponovno dvignil k nosu.
“Čudovito,” je rekel, “malce prepečen, ampak zelo lep.”
Heng ni opazil, da vsi preučujejo vsak njegov gib medtem ko grizlja majhen košček mesa in ga žveči s svojimi sprednjimi zobmi. Wan je pričakovala, da bo pogoltnil ves kos v enem mahu. Potem je v eni roki držal kotlet in z drugo roko z njega trgal majhne koščke mesa. Ko je prišel do krvave notranjosti, ga je prislonil k ustom in sesljal.
Njegova družina se je gledala popolnoma osuplo, medtem ko so njegove rdeče roza oči gledale meso kot sokol.
“Imamo kakšen problem?” je vprašal z naglim stranskim nagibom glave k ženi.
“Ne, Heng, noben problem. Le da te je tako lepo videti, kako spet ješ trdno hrano, to je vse. Samo srečni smo zate, nismo, vsi?”
“Da,” so se vsi strinjali v glas, vendar je Da imela svoje pomisleke, čeprav ni bila pripravljena deliti jih v točno tistem trenutku.
“Dobro! Prav potem,” je dejal Heng in se vrnil k obiranju svoje hrane z očitnim navdušenjem.
Heng je potreboval polnih trideset minut, da je pojedel petnajst kvadratnih centimetrov mesa, nakar se je lotil kosti, ki jo je popolnoma obral in nato še posesal do suhega. Ostalim se je zdelo skoraj nemogoče osredotočiti se na svojo hrano, kar je imelo za posledico, da se je voda v kotlu čisto izparela in meso se je večkrat zažgalo, tako da je bil njihov obrok večinoma uničen, čeprav so ga vseeno pojedli, saj niso bili eni od tistih, ki mečejo hrano vstran.
Ko je končal s prvim kotletom, si je Heng obrisal usta s hrbtno stranjo roke in jo potem polizal in posesal do čistega. Opazovalec bi lahko pomislil, da je Heng ravno bil izpuščen iz zapora v koncentracijskem taborišču po letih na kruhu in vodi. Nihče izmed njih še nikoli ni videl nikogar, ki bi toliko užival v svoji hrani.
“Želiš drugega sedaj, Paw?” je vprašala Din.
Heng je prijel rjuho, ogrnjeno okoli njegovih ramen in jo razprl v poskusu, da bi se udobneje namestil in Den je rešil krožnik z njegovega naročja preden je padel z le-tega.
“Počakali bomo, da gre najprej ta dol,” je rekel Heng, “in potem bomo še malo jedli. Zelo dobra hrana, Hengu je zelo všeč.”
Den je pogledal svojo mati in ona je vedela, kaj misli. Heng je govoril pidgin tajščino in nihče ga doslej še ni slišal tako slabo govoriti, čeprav njegova tajščina nikoli ni bila popolna, sad so njegovi starši bili Kitajci.
Ravno, ko so se osredotočili na svojo hrano in se je Heng ponovno umiril, je iz njegove smeri prišel pridušen cmok. Vsi so vedeli, kaj se je zgodilo, ampak so se zaradi vljudnosti vsi pretvarjali, dag a niso slišali. Potem je prišel še en in grozen smrad.
Le Wan in Da sta si drznili pogledati Henga, ki je pod njegovimi temnimi očali nosil širok nasmeh.
Den se je pričel hihitati. Sprva potihoma, vendar se ni mogel zadržati in kmalu se je Din nalezla smeha.
“Tiho, otroka! Vajin oče si ne more pomagati. Bolan je,” je rekla Wan, “Trdna hrana je verjetno smuknila skozi njega.”
Vendar se Den in Din nista mogla nadzorovati. Heng je samo sedel tam z zadovoljnim nasmehom na obrazu. Nekaj minut kasneje, ko smrad ni izginil, je Wan rekla Denu:
“Odnesi tvojega očeta do stranišča, boš, Den, da se lahko očisti? Če bo kakšna težava, samo zavpij in prišla mu bom pomagat.”
“Heng, odloži svoje spodnjice v koš za perilo, jutri jih bom uredila.”
Ko sta odšla, je Wan dejala:
“Jojme! Jojme, kaj meniš o temu, tetka Da?”
“Čudno, mar ni? Vendar me Hengovo obnašanje spominja na ptičje. Težko rečem za kaj točno gre, ampak način, kako je sedel tukaj kot na gredi in način, na katerega je jedel in se potem podelal po jedi… Ptiči to počno – predvidevam, da tudi mnoge druge živali, ampak ti opazuješ kokoši v svojem dvorišču. Ne gre mi iz misli, da je počival tam v svoji rjuhi in z očali po tem, ko je pojedel kotlet.”
“Torej potem ne misliš, da je neobvladljiv? Malce me skrbi najina postelja… kupila sva nove vzmetnice pred samo nekaj tedni… Bilo bi jih škoda, mar ne? Misliš, da bi bilo v redu, če ga damo v skedenj dokler ne bomo prepričani?”
“Ne, ne skrbi. Niti ptice ne serjejo v svojem lastnem gnezdu, čeprav bi ga morda hotela dati v plenice dokler ne ugotovimo, kaj se dogaja… Ali spodnjice za inkontinenco, če se bo nadaljevalo, vendar boš ponje morala v mesto.”
Ko se je Heng vrnil z Denom, je izgledal malce razočaran, celo malce v zadregi.
“Si v redu, Heng?” je vprašala njegova soproga.
“Da, nezgoda. Ne skrbi. Ni težav. Nič več danes. Pojdi spat sedaj.”
“Da, dobra zamisel, tetka Da, kaj pa njegov mlečni napitek?”
“Res menim, dag a potrebuje pred spanjem. Naj te ne skrbi za novo posteljo, prej se ni podelal vanjo, mislim da se tudi nocoj ne bo, vendar ne bi želela, da vstaja sredi noči v iskanju česa za pod zob, če bi živela z njim.”
“Ne, verjetno imaš prav, Den, samo posedi očeta za rob mize za minute. Din, pojdi po kozarec tistega mlečnega napitka, boš, prosim?”
Ko ga je pospravil in ni bilo nobenih sumljivih hrupov ali vonjav, je Wan naročila otrokoma, naj očeta spravita v posteljo.
“Kmalu pridem gor pogledat, če je vse v redu z njim, ampak menim, da bo sedaj spal.”
“No, no, no, tetka Da, kaj storiti, eh? Sedaj imamo človeka-ptiča v hiši! Kaj misliš o tem?”
